Radio Mozaik
INTERVJUJI
ROWLAND S. HOWARD
THESE IMMORTAL SOULS
THESE IMMORTAL SOULS
Rowland S. Howard je zagotovo eden bolj zapostavljenih glasbenikov v rocku. Stal je ob Nicku Caveu že v skupini Boys Next Door, bil je glavni tvorec natrganega kitarskega zvoka v The Birthday Party, vnesel je ostrino v zgodnje Crime and the City Solution in dvakrat sodeloval z Lydijo Lunch. Obe plošèi sta tematsko povezani, èeprav ju loèi skoraj desetletni premor, Honeymoon In Red in Shotgun Wedding predstavljata ustvarjalni višek Rowlanda S. Howarda in artikuliranega besa gospodiène Lydije Lunch. Pred desetimi leti je Rowland zgrabil stvari po svoje in ustanovil skupino These Immortal Souls. Ob njem je brat Harry na basu, Geneveive McGuckin, ki je z Howardom igrala že v The Birthday Party, pomaga s klaviaturami, za bobni pa je do nedavnega sedel Epic Soundtracks. These Immortal Souls so v tem èasu objavili le dva albuma, Get Lost, Don't Lie in I'm Never Gonna Die Again. Prvi album nas je zadovoljil na celi èrti. Morda bi ga lahko primerjali celo z najbolj razdelano plošèo Nicka Cavea, Your Funeral My Trial, Howardu manjka le ta sugestivni vokal. Kot da se je tega zavedal tudi sam, je ta primanjkljaj na naslednjem izdelku prikril z bolj agresivno in neposredno glasbo. V okviru promocije druge plošèe so se decembra 1992 These Immortal Souls ustavili tudi v avstrijskem glavnem mestu Dunaju. Tam je nastal krajši prièujoèi pogovor z vodjo zasedbe.
Dunaj, december 1992
Najprej bi te rad vprašal, kdo je trenutno za bobni? Na ovitku zadnje plošèe najdemo napis "Next time no Epic"!
Trenutno imamo bobnarja z imenom Chris Ease, ki sicer igra v avstralskem bendu Once Upon A Time, živi in dela pa v Berlinu. Mislim, da je celo že igral v vaši deželi. Ko smo želeli delati turnejo po Avstraliji, Epic ni bil za to, ker da je tam zanj prevroèe. Zato smo vzeli Chrisa kot zamenjavo in dobro se je obnesel.
Bilo je veliko ovir, da smo sploh organizirali turnejo. Pravzaprav še nikoli nismo igrali v Italiji, ne poznamo koncertnega menedžerja, ki bi organiziral koncerte v Italiji. In raje igramo na turnejah, ki so krajše, ne želim biti na odru veè kot dva, tri mesece, ker potem igramo vedno slabše in se vse konèa kot velika izguba èasa za vse. Zanima me, kaj si poèel po izidu prve plošèe These Immortal Souls pred petimi leti, vmes si, kolikor vem, delal le z Lydijo Lunch na plošèi Shotgun Wedding?
Po izidu prve plošèe smo veliko nastopali. Imeli smo daljšo turnejo po Evropi in Ameriki. Zatem smo šli v studio, da bi posneli štiri nove pesmi. Epic, naš bobnar, ni maral nobene in preprosto smo zapravili ves prihranjen denar. Naenkrat nismo imeli niè, kar bi objavili, in to je bilo res depresivno. Naša založniška hiša Mute preprosto ni vedela, kaj z nami. Hoteli so slišati demo posnetke vseh pesmi, preden naj bi šli v studio, da bi videli, ali so dovolj dobre. Ampak jaz pišem pesmi le napol in jih dokonèam šele v studiu. Razlika je, èe pišeš pod takim pritiskom ali pa èe imaš dosti èasa. Meni to vzame veliko èasa, moram se usesti in delati preudarno ter poèasi.
Zatem nam založba ni ponudila ustreznega producenta in spet smo potrebovali doloèen èas, da smo našli pravega in še leto dni je preteklo, da smo zbrali denar za snemanje. Ja, bilo je res težko... V pret eklosti si že sodeloval z drugimi glasbeniki izven matiène skupine. Res mi je všeè lanskoletni album Shotgun Wedding z Lydio Lunch. Naèrtuješ še kaj podobnega?
Nameravam posneti še en Shotgun Wedding, enkrat drugo leto. These Immortal Souls so moj matièni bend in želimo izdati èim veè plošè, najraje bi naslednjo izdali v šestih mesecih, a menim, da se nam bo posreèilo kveèjemu v dveh, treh letih. Chris bi res rad delal, pa tudi turneja je bila zelo uspešna, in vsi v bendu ter obèinstvo smo resnièno uživali. Zato se mi zdi škoda èasa, ko ne poènemo niè.
V septembru si se pridružil Caveu in njegovim Bad Seeds na nastopu v Londonu in skupaj ste odigrali nekaj pesmi Birthday Party. Zanima me, kakšen je bil pravzaprav spor med tabo in Caveom v letu 1982?
To je bilo dosti veè kot spor med mano in Nickom. Skupina je bila izredno delavna in stalno smo nastopali. Vsi v skupini smo bili moène osebnosti in težko nam je bilo ves èas èepeti skupaj. Poèasi smo si šli že vsi na živce. Vse manj smo se razumeli in zaèeli so se prepiri. Ko smo postajali vse bolj uspešni, je vse postajalo že "too much". Padla je ideja, da si vzamemo odmor in èe bi potem vsi še želeli delati skupaj, bi se spet združili. Nick se je pri tem poèutil izdanega, kot da smo s tem mislili: "nisi veè dober, da bi bil z nami" in podobno. Tako preprosto ni šlo veè naprej, ni bilo zabavno. Bilo je kot poroka med štirimi ljudmi in skupno življenje vedno teèe skozi težavna obdobja. Ne samo moje in Nickovo, paè pa življenje vsakogar. No, sedaj sva boljša prijatelja, kot sva bila pred desetimi leti ali kadar koli prej.
Si lahko obetamo kako sodelovanje v bližnji prihodnosti? Cave mi je v Ljubljani omenil, da bo za naslednjo plošèo povabil veè razliènih gostov.
Ja, to mi je povedal. Pravzaprav bo, kolikor vem, delal v razliènih deželah in v razliènih studijih. Predvidevam, da èe se bova po nakljuèju nahajala v istem mestu, bova tudi kaj posnela. Vse je odvisno od njega, jaz bi rad delal z njim. Mislim, da je Nick odlièen, krasno je delati z njim, ker je tak zanesenjak. Vedno poskuša biti èim boljši in s tem povleèe tudi ostale.
Delal si tudi v Crime and the City Solution in jih v letu 1986 zapustil. Kaj si misliš o njihovem delu za tem.
Ne maram jih. Zapustil sem jih iz podobnih razlogov, kot sem prekinil z Birthday Party. Vsi so zelo, zelo resni. Ne samo Simon Bonney, ampak cela skupina zv zveni tako resno in lepo. Tu ni zaèutiti upora, nobene umazanije, niè seksualnega ni v tem, kar poènejo. In to so pomembne sestavine rock glasbe. Vsi vemo, da sta Simon in Mick Harvey inteligentna, a ne moreš zato ostalih odrivati v stran - vèasih je treba pustiti odprte poti. To potem lahko zveni mnogo bolje.
Ali obstaja kaka bistvena razlika med prvim in drugim albumom These Immortal Souls?
Mislim, da je v besedilih in glasbeno drugi album dosti bolj neposreden.
Kaj pa besedilo v Black Milk ali Hyper Space?
Black Milk je ljubezenska pesem in je ni posebno težko razumeti. Rad imam besedilo v tej pesmi in sploh so teksti na celi plošèi bolj enostavni, morda bolj zreli. Tudi glasbeno je plošèa bolj neposredna, bolj fizièna in bolj elektrièna.
Kako vidiš razvoj v lastni glasbi, je tu še kaj prostora za napredek?
Kako se skupina spreminja, ima opraviti s samimi èlani skupine in njihovimi prispevki. Veš, Geneveive, Chris in Harry se neradi vtikajo v to, kar delam. Razlog za to, da niso vkljuèeni v pisanje pesmi, je, da ne zaupajo samim sebi, mislijo, da ne bi uèinkovalo dovolj dobro. Jasno, ko bi se ostali moèneje vkljuèevali v to, kar delam, bi se spremenil celoten zvok benda. Jaz sam ne morem spremeniti naèina igranja kitare ali petja. To je preprosto naèin, kako to poènem.
- Janez Golic